Zadnje dni premlevam eno in isto stvar in se sprašujem, če je to mogoče in kako smo do tega lahko prišli! V tem tednu sem imela sestanek z enim od ravnateljem osnovnih šol. Imela sva odličen pogovor, saj ravnatelj z mano deli iskrico in vizijo, da je potrebno naravoslovje med otroki spodbujati. Ampak, več o tem drugič.
Bolj me je šokiralo dejstvo, ki ga je izpostavil – v vrtcu imajo vedno več otrok, ki jih vzgojitelji in vzgojiteljice ne morejo motivirati za nobeno stvar. Zakaj je temu tako? To se dogaja predvsem pri otrocih, ki več prostega časa preživijo na telefonih, tablicah, igrajo video igre brez časovnih omejitev ali nadzora staršev. Se kot starši sploh zavedamo, kako igranje iger na raznih ekranih vpliva na razvoj možganov?
Video igrice pri meni doma
Z možem imava nadobudnega Luka, ki bo čez mesec dni dopolnil 4 leta. Skupaj počnemo razne svari, občasno pa mu dovoliva tudi gledanje risank, ki je časovno omejeno, izbira pa med »dovoljenimi« risankami. Zadnjič je Luka opazil igrico na moževem telefonu (ne me vprašat kako mu je to uspelo, ker mi ni čisto jasno, saj je bil do takrat telefon zanj nedosegljiv). Na začetku nisva delala nobene panike, dovolila sva mu igro in si nisva predstavljala, da bi lahko prinesla kaj slabega. Saj ni šlo za kakšno ubijanje, ampak za nedolžno igro, kjer en od risanih junakov teka po travniku in pobira zlate obročke. Zelo nedolžno, kajne? No, tudi midva sva tako sva mislila na začetku…
Nekaj dni je zelo pogosto spraševal po igrici in sva mu za 10 – 15 minut na dan dovolila, naj se malo pozabava. Dnevi so minevali in opazila sva, da je igrica že njegova prva misel dneva. Ampak, to je normalno, ko pa gre za nekaj zanimivega.
Čez nekaj dni kasneje sem zaznala rdeči alarm – Luka je postal jezen in razdražljiv, če mu nisva dovolila igrati igrice v trenutek, ko je prosil zanjo. Med video igro se je potil, kot da bi on tekal po travniku, ne pa le namišljen junak. To je bila kaplja čez rob!
Z možem sva sklenila, da presekava z igro enkrat za vselej. Luku sva razložila, da igrica ne dela več, jo izbrisala iz telefona in mu pokazala, da je ni. Jeza in razdražljivost sta se pojavljali še kakšen teden potem pa je vse skupaj, hvala bogu, zvodenelo. Še zmeraj kdaj pa kdaj povpraša po igrici, a je odgovor vedno isti – žal ne dela več. S tem odgovorom sedaj nima več nobenih problemov.
Torej, kaj se sploh dogaja v teh majhnih možgančkih?
Kar me je šokiralo je to, kako hitro se stvari obrnejo navzdol, že v 2-3 tednih!
Moja raziskovalna žilica mi ni pustila, da to temo pustim nerazjasnjeno. Nekaj večerov sem posvetila raziskovanju in prišla do zaključka, da so video igrice narejene tako, da pritegnejo pozornost – so barvite in veliko se dogaja. Možgančki v kratkem času procesirajo veliko število informacij in ob tem so zelo stimulirani. To jih animira in pritegne njihovo pozornost, da opravijo nalogo, ki jo igrica od njih zahteva. Ob tem otroci čutijo zadovoljstvo.
Ob tem se v možganih sproščajo snovi, ki jim pravimo dopamin. Dopamin je živčni prenašalec dobrega počutja. Kot navaja Kennith L. Smith s sodelavci v članku “Pathological Video Gaming and Its Relationship to Substance Use Disorders” je bilo od začetka 80ih do danes opravljenih veliko raziskav, ki dokazujejo, da je količina sproščenega dopamina v možganih med igranjem video igric podobna količini, ki je vidna pri večkratnih uporabnikih stimulativnih drog (npr. amfetamin).
Da bi to razumeli moramo vedeti, kaj dopamin je in kako deluje. Dopamin je živčni prenašalec, ki pomaga našim možganskim celicam, da si izmenjujejo informacije med seboj. Tesno je povezan s centrom za nagrajevanje posameznika. Ko zaznamo možnost, da prejmemo nagrado za dobro opravljeno delo, telo sprosti več dopamina s tem pa nas motivira, da nalogo dokončamo. Naravno se dopamin sprošča ob različnih nalogah – kadar smo lačni se sprošča ob pogledu na hrano, kadar smo osamljeni, se sprošča ob družbi z vrstniki in tako dalje. A, če je izločanje dopamina pogosto sproženo s pomočjo iste, močno stimulativne substance (npr. video igre ali celo droge) lahko privede do odvisnosti. Taka oseba ne bo več čutila zadovoljstva ob opravljanju vsakodnevnih nalog, ampak se bo ob njih dolgočasila. Samo še izvajanje aktivnosti s katero je zasvojena ji bo prinesla dovolj dopamina, da bo zadovoljna. S časom se možgani žal tudi te močnejše stimulacije navadijo in tako potrebujejo večji odmerek. Kar privede do tega, da odvisnik preživi več časa za ekranom (ali poveča odmerek droge), da občuti isti učinek zadovoljstva. S tem pride do resnejše oblike zasvojenosti.
Kot odvisnost od droge, tudi igranje video iger prinaša poplavo centra za nagrajevanje z dopaminom, saj lahko igranje iger sproži ne-kemijsko odvisnost. Le to prinese otroku občutek navdušenja in zanimanja, a žal le za krajši čas. Največji problem je, da dlje časa kot otrok igra igre, več dopamina je prisotnega v možganih. Zato možgani prejmejo signal, da dopamina ni potrebno več proizvajati in tako je vse manj tega kritičnega živčnega prenašalca izločanega v možganske celice.
Končni rezultat pripelje do tega, da otroka nič več ne navdušuje. Podobno kot pri odvisnosti od droge tudi otroci navajani na video igre potrebujejo vedno več visoko stimulativnih aktivnosti za to, da bi občutili zadovoljstvo. Vsakodnevna igra, aktivnosti v vrtcu ali igra s kockami mu ne prinesejo več zadovoljstva. A video igre jih še zmeraj napolnijo z navdušenjem, zato se tako z veseljem vračajo.
O tem prej sploh nisem tako razmišljala, si ti? Droge so slabe za telo, a video igre so sprejemljive in otrok se lahko z njim zabava kakor mu je volja?
Je vračanje k večerom ob soju sveč in domu brez tehnologije res rešitev?
Ampak vse ni le črno in slabo. Najprej morem priznati – sem velik zagovornik igrafikacije. Sem trdno prepričana, da moramo vpeti igrafikacijo in igro tudi v izobraževanje. S tem učenje postane bolj interaktivno in zabavno. Zato tudi počnem to, kar počnem. A, da lahko to izvajamo moramo trdno postaviti meje in omejitve, kdaj, zakaj in na kakšen način uporabljamo ekrane. Mi in otroci. Kot razvijalci novih digitalnih produktov moramo biti zelo previdni, kakšne vsebine razvijamo. Kot starši, moramo biti pozorni na vsebino, ki se ji otroci posvečajo skozi ekrane in smotrno omejiti čas, ki ga otrok nameni taki igri. Raziskave so pokazale, da poučne in interaktivne video igre lahko kvalitetno pripomorejo k razvoju otrok, pozitivno spremenijo njihove možgane, in pripeljejo do interaktivne oblike izobraževanja otrok. Video igre lahko izboljšajo otrokov spomin, spodbudijo zmožnost vodenja večje skupine ter pomagajo otroku pri kovanju prijateljstev skozi igranje z isto igrico. Igra jih poduči o zgodovini, kulturi, poveča kreativnost ter jim pomaga razviti pristope za reševanje večjih problemov.
To so le delčki prednosti digitalne igre. Seveda, mora ta nositi primerno in poučno vsebino ter biti časovno omejena.
Kljub pozitivnim učinkom video iger sem prepričana, da video igrice v življenju 4-letnik nimajo svojega mesta. Kasneje, ko je otrok v osnovni šoli, pa ja. Pred tem, ne. Raje ponudimo otroku možnost, da občuti zadovoljstvo ob samostojni igri s kockami, risanju, sestavljanju puzel… Ali v igri z nami! Tudi 15 minut je bolje, kot nič. Odlična za tako priložnost je Innobox Čudežna steklenička, ki vam ponuja vse na enem mestu za instant, a kvalitetno preživljanje časa z vašim otrokom. Za kakršenkoli pristop se odločite, podarite otroku možnost, da razišče svoje interese in skozi igro odkrije, kaj ga veseli in navdušuje.
Tako bodo v obdobju odraščanja lažje našli same sebe in svoj namen v življenju. Mi kot starši tega ne moremo narediti namesto njih, tudi če si to še tako želimo. Na koncu so oni tisti, ki živijo svoje življenje. Podarimo jim najboljši možen začetek!
Kaj praviš, se strinjaš z mano? Te je že kdaj prešinila misel o vplivu video iger na otroke? Bom zelo vesela, če izvem tvoje mnenje v mailu, ali na socialnem omrežju.
